Tako. Konec našega projektnega tedna. Super je bilo. Se vidimo jutri, ko pridemo domov. Čau
.
.
.
.
Eee, ne bo to takole šlo. Kar počasi. Če smo vam ta teden vsak dan težili tukaj gor, vam bomo pa še danes. Res je. Tudi danes smo se imeli super lepo. Ure so nam minevale tako hitro, da smo bili že kar malo nemirni, ker se bo vse skupaj končalo. Radi bi odšli domov in istočasno bi radi še ostali v šoli. Ampak oboje se ne da. Jutri vseeno pridemo domov, da se pocartamo še z vami, našimi najdražjimi.
Dopoldan? Mah, tako kot po navadi. Boljše bi bilo, da bi imeli dopoldan in popoldan projektni dan. To bi bil zakon. Ja, pa nismo te sreče. Žurka se začne popoldan, ko pijemo kavico in čaj v naših grajskih sobanah. Če nas včeraj niste spremljali, smo povedali, da so to naše sobe. Se počutimo kot v gradu. Samo, da nismo mi graščaki, ampak sta naša učitelja, kralj in kraljica. Mi pa tlačani. Samo delati nas silita, hi hi. Neee, vse kar nama naročita, naredimo. Še njima ni jasno, zakaj ju tako ubogamo. Čeprav učiteljici Jasni bi pa že moralo biti jasno, če nosi takšno ime. Ampak v tem delu smo mi nepremagljivi.
Danes smo želeli dokončati naše muce iz lesa. Na vse pretege smo se trudili, vendar nam je na koncu zmanjkalo časa. Dogovorili smo se, da jih dokončamo v naslednjem tednu pri pouku tehnike in tehnologije. Smo jih pa uspeli končati vsaj na eni strani. Tako smo mačke žagali, brusili, barvali vse do večerje. Kaj pravite, kaj smo imeli za večerjo? Kaj se spodobi, da se večerja na zadnji dan norega tedna? Aaaa? »Pizzeee«, piceee po naše. Noro dobre pice je spekla učiteljica. Mmmm, smo se napokali. Če bi bili sešiti kot obleke, bi sigurno popokali po šivih. In kaj najlažje počneš s polnimi želodčki? Počivaš? Jok brate, odpade. Šli smo še na »fuzbal« v telovadnico. Drugače se pravilno »fuzbalu« reče nogomet. Po polurnem tekanju za eno žogo po telovadnici, smo se komaj odvlekli do naših sob. »Ustavi se na sedežni na hodniku!« zavpije eden od učiteljev. »Pa kaj bi pa zdajle rada ta dva patrona?« Obvezna analiza dneva. Saj nam paše, da se pogovorimo, kako smo se imeli skozi celoten dan. Danes smo opisali dogodke celega tedna. Vsi smo bili enotnega mnenja, da je bilo super. Ta dva naša »kralj in kraljica« učitelja, sta nas hvalila, kot da je konec šolskega leta. In zdaj pride beseda »ampak«. Ampak, ne damo se mi kar tako, ni še konec šolskega leta. Še jima bomo kodrali lase, oziroma enemu bodo bolj odpadali, če bo še dolgo z nami. Hecamo se. Upamo, da bosta še dolgo z nami.
Na koncu smo si morali pripraviti kovčke za domov, se stuširati, umiti zobe, umiriti in pripraviti na spanje. Mislimo, da ne bomo slišali besed »lahko noč«, ker bomo že vsi spali.
To je bil naš zadnji dan na projektnem tednu. Nor teden, še bolj pa bo noro, ko pridemo jutri domov. Komaj čakamo! Še zadnjič želimo iz šole lepe sanje, mirno noč in »bolhe za pomoč«. Sicer ne vemo, kaj bi to lahko pomenilo, ampak se lepo rima.
Čauuuu.
