Prihod jeseni smo učenci od 1. do 4. razreda izkoristili za naravoslovni dan, ki smo ga izvedli v začetku oktobra. Skupaj z našimi učiteljicami smo se odločili, da bi bilo najbolje, če bi lahko opazovali spreminjanje narave in vsi skupaj doživeli prihajajočo jesen v polnem zamahu. Zato smo se dogovorili za ogled obore z živalmi na Ruperč vrhu. Obora, kjer imajo oskrbniki tudi veliko gozdnih živali, je kar daleč od naše šole. A ker smo otroci in učiteljice vedno pripravljeni za daljši pohod, nam to ni delalo nobenih težav. Večji problem je bila izredno prometna cesta, ki vodi do obor. Tudi to težavo smo rešili, se opremili s primernimi odsevnimi sredstvi, da nas bodo vozniki hitreje opazili ter se odpravili na pohod do našega cilja.
Na cilju nas je že pričakoval eden od oskrbnikov obore – gospod Marko. Z velikim nasmeškom nas je sprejel in takoj je bilo začutiti, da bo to eden najlepših dopoldnevov, ki jih bomo preživeli skupaj. Že sam pogled na gospodove oči nam je dal vedeti, da gre za človeka, ki živi z in za naravo ter za živali, ki jih imajo v obori. Najprej smo seveda pomalicali, ker nas je hoja do cilja pošteno izčrpala. Takoj zatem pa se je začel naš ogled. Začeli smo pri srnjadi in kaj kmalu zagledali prečudovitega jelena, ki se je bahal s svojim krasnim rogovjnem, za njim pa so mu sicer plašno, a vendarle sledile srne. Daleč v ozadju travnika pa smo lahko videli tudi muflona. Gospod Marko nas je nato odpeljal do mesta, kjer krmijo divje prašiče. In ne boste verjeli !!! Divji prašiči so se med hranjenjem prosto sprehajali med nami, eden od mladičkov pa se je prišel tudi pobožati k našim otrokom. Pot nas je nato vodila do mesta, kjer se divji prašiči kopajo ( blatnih luž ), čez gozd do najdebelejšega drevesa v gozdu, do kraške jame, ki je sama od sebe nastala sredi gozda in za katero je gospod Marko rekel, da jo morajo še raziskati jamarji. Nato nas je gospod Marko odpeljal še do jazbin, v katerih prebivajo jazbeci. Podučil nas je, da se trenutno nahajajo v tistih jamah, kjer so vhodi pred njimi razruvani in pohojeni. Čez gozd smo pot nadaljevali do še ene ograde z divjimi prašiči, naredili skupno fotografijo se zahvalili gospodu za čudovito dopoldne in vse kar nam je pokazal ter se polni prečudovitih vtisov vrnili nazaj v šolo.
V šoli smo se vsi strinjali s tem, da je bil ta dan res nekaj posebnega. Posebnega že zato, ker smo bili v naravi in smo imeli možnost videti prave gozdne živali ter posebnega tudi zato, ker nas je gospod Marko spomnil, kako pomembna je narava in naša skrb zanjo.
zapisala Gabriela Maček
{phocagallery view=category|categoryid=156|
limitstart=1|limitcount=20|detail=6|displayname=0|
displaydetail=6|imageshadow=shadow 1}
