Še v temi se v četrtek zjutraj veselo drenjamo na avtobus, ki nas bo odpeljal v Planico, kjer bomo navijali za skakalce in stiskali pesti, da bi naši skakalci skočili najdlje.
V petek zjutraj pospravimo sobe. Stlačimo vse svoje stvari v potovalke. Hitimo na zajtrk, vzamemo malico in že se peljemo na Bajnof, kjer nas čaka gospa Jožica Verček, s katero bomo dopoldne prehodili Trško goro po Slakovi poti. Pot začnemo pri vinski kleti in se odpravimo v breg. Ustavimo se pri članici društva Trškogorske čibe gospe Silvi, ki nas pogosti z domačim sveže pečenim kruhom in toplim čajem. Poklepetamo, se zahvalimo in že hitimo v breg. Ustavimo se na poti, kjer se vidi hiša – domačija skladatelja Marjana Kozine. Bil je veliki skladatelj. Napisal je glasbo za film KEKEC.
Hitimo naprej do KRKINEGA HRAMA, pa spet naprej do cerkvice na vrhu hriba. Med potjo se srečujemo z rdečimi oznakami – smerokazi, ki nas spominjajo, da hodimo prav po Slakovi poti. Na križpotju pod cerkvijo je tabla z označeno pešpotjo in razlago zanimivosti Trške gore.
Ob cerkvici smo si z zanimanjem ogledovali stare lipe, ki kljubujejo času in vremenskim nevšečnostim – sneg je odlomil večjo vejo na lipi. Z zanimanjem si ogledujemo notranjost trškogorske cerkvice. Uživamo v pogledu na naše mesto in okolico iz ptičje perspektive. Do danes smo gledali samo na vrh Trške gore iz mesta. Ugotavljamo, kaj vidimo in smo uspešni, saj smo raziskali že dobršen del mesta tja daleč do Bršljina, Cikave, Ločne… Kako zanimivo je vse gledati po strehah stavb…
Pot nas pelje naprej do klopce vinske kraljice cvička. Pohitimo, se posedemo in utrujeni pomalicamo. Nabrali smo si moči in nadaljujemo proti Slakovi zidanici, se spomnimo najbolj znane Slakove pesmi V dolini tihi, ki jo vsi poznamo… Pot nadaljujemo v dolino do zidanice naše spremljevalke Joži. Tam pa nas čaka presenečenje. Povedala nam je o društvu Trškogorske čibe – ljubiteljih Trške gore. Pokazala nam je lutko – Trškogorsko Čibo, ki jo šivajo v VDC-ju in smo jih tam že videli. Pogostila pa nas je s pletenico v obliki srca – trškogorsko srce…
Pot se spušča v dolino in se konča spet na začetku naše poti.
Še zahvala in že hitimo v šolo na kosilo in že nestrpno čakamo naše starše…
Kljub bolj hladnemu vremenu smo opravili vse načrtovano.
Preživeli smo teden poln novih doživetij, si nabrali novih izkušenj, srečali zanimive ljudi in uživali v njihovi družbi in pripovedovanju, spoznali veliko zanimivosti…
Dokazali smo si, da zmoremo in znamo veliko stvari, da znamo biti vztrajni, si medsebojno pomagati. Bilo nam je super!
Vodja projektnega tedna: Marjeta Rožič
